Imunoterapija

Imunoterapija je terapija, pri kateri se z bolnikovim lastnim imunskim sistemom borimo proti rakavim celicam. Nemalokrat jo imenujemo tudi »tarčno zdravljenje« oz. »biološka terapija«.

Imunoterapija doživlja razcvet predvsem v zadnjem desetletju. Zdravila iz te skupine so se izkazala za učinkovita pri velikem številu malignih bolezni. Veliko raziskav še vedno poteka in v prihodnosti lahko pričakujemo pomembnejšo vlogo imunoterapije pri zdravljenju različnih malignih bolezni, saj že sedaj predstavlja standardno zdravljenje pri določenih vrstah rakov.

Deluje lahko na različne načine. Prvo od možnosti lahko omenimo spodbujanje oz. ojačanje imunskega sistema za borbo proti malignim celicam (interferon, CTL4-protitelo ipilimumab). Pri drugem načinu zdravilo deluje na samo maligno celico (pemrolizumab, nivolumab) tako, da se protitelo veže na receptor na maligni celici (PD-1 oz. »programmed cell death protein 1«) in s tem prepreči smrt imunske celice, s čimer se podaljša njeno delovanje. Tretja možnost je vezava protitelesa na ligand na sami maligni celici (PD-L1 oz. »programmed death-ligand 1«): preko liganda je maligna celica sposobna povzročiti  »ugasnitev« imunskega odgovora, vendar ji vezava protitelesa na ligand to prepreči.

Za imunoterapijo načeloma velja, da je učinek na samo tumorsko breme manjši kot pri drugih vrstah tarčnih zdravil (npr. tirozin kinaznih inhibitorjih), saj na zdravljenje odgovori manjši odstotek bolnikov (10–25 %), se pa poveča možnost za dolgotrajno zazdravitev, saj imajo lahko taki bolniki, ki odgovorijo na zdravljenje, več let trajajoče remisije oz. mirovanja bolezni. Govorimo lahko o t. i. resetiranju imunskega sistema oz. potencialni ozdravitvi. Seveda so to zaenkrat samo domneve, natančnih in nedvoumnih  odgovorov glede vpliva teh zdravil na dolgotrajni potek bolezni zaenkrat še nimamo.

Glede na specifični način delovanja imunoterapije so specifični tudi neželeni učinki zdravljenja, ki so drugačni in drugačnega mehanizma kot neželeni učinki kemoterapije in drugih tarčnih zdravil. Pri imunoterapiji se bojimo predvsem neželenih učinkov, ki izvirajo iz samega imunskega sistema, saj se lahko obrne tudi proti telesu lastnim celicam. Tako se lahko sprožijo različni avtoimuni vnetni procesi, kot so kolitis (vnetje prebavne cevi), pnevmonitis (vnetje pljuč), hepatitis (vnetje jeter), endokrinitisi (vnetje žlez z notranjim izločanjem) in drugi. Odstotek bolnikov z omenjenimi neželenimi učinki je na srečo relativno majhen. Če se take težave vseeno pojavijo, moramo zdravljenje prekiniti in bolnika po potrebi napotiti k ustreznemu specialistu. Take bolnike zdravimo z imunosupresivi (kortikosteroidi)  in drugimi podpornimi zdravili. O nadaljevanju zdravljenja z imunoterapijo se odločamo individualno, tudi glede na stopnjo izraženega neželenega učinka.

Imunoterapija predstavlja novo možnost zdravljenja bolnikov z rakom, v fazi razvoja in raziskav so številna nova zdravila iz omenjene skupine. Raziskujejo se tudi različne kombinacije že ustaljenih zdravil, pri katerih na maligne celice delujemo preko več mehanizmov, s čimer dosežemo še večjo učinkovitost. Seveda pa mora vsako zdravljenje potekati tako, da je pozitivni učinek zdravljenja večji kot morebitna toksičnost, saj lahko tovrstna zdravila povzročajo tudi smrtno nevarne neželene učinke, ki pa so na srečo redki.