Kronična ledvična bolezen

Kronična (počasna, dolgotrajna) ledvična bolezen je postopno slabšanje delovanja ledvic. Ugotovimo jo pri 10 % odraslih prebivalcev, v ZDA celo pri 14 %. Vzroki so raznovrstni, prizadeti so različni deli ledvičnega tkiva (večje žile, drobne kapilare ledvičnih telesc (glomerulov), cevčice, v katere se steka urin, ali podporno tkivo). Ledvična okvara je najpogosteje posledica arterijske hipertenzije in sladkorne bolezni. Tako visok krvni tlak kot sladkorna bolezen okvarita večje in male žile v telesu in tudi v ledvicah, imunska vnetja žil pa so redka. Zožene arterije zaradi »poapnitve« žil (ateroskleroze) zmanjšajo prekrvavitev ledvic. Ponavljajoče se okužbe sečil (pogosto jih napačno imenujemo vnetje ledvičnih čašic) in dolgotrajno uživanje za ledvice strupenih zdravil (nekatera protibolečinska zdravila, npr. nesteroidni antirevmatiki) je v novejšem času redkejši vzrok kronične ledvične okvare, enako kot imunsko povzročena vnetja ledvičnih telesc ali dolgotrajne ovire toka urina v sečilih (npr. povečana prostata, ponavljajoči se ledvični kamni, tumorji ali brazgotine po operacijah ali obsevanju). Tudi debelost in kajenje povečata tveganje za nastanek kronične ledvične bolezni. Pogosto nastopa pri srčnih bolnikih, tudi zaradi skupnih vzročnih dejavnikov, kot so povišan krvni tlak, krvne maščobe in sladkorna bolezen. Večinoma jo odkrijemo pri starejših, nekatere ledvične bolezni pa so prirojene ali dedne in zbolijo že otroci in mladostniki.

Bolezen večinoma dolgo poteka nemo. Postopoma se poviša krvni tlak. Včasih bolnik opaža tudi moten, temnejši ali celo krvavkast urin. Drugi kazalec je količina beljakovin, ki jih okvarjena ledvična telesca prepuščajo v urin. Povečana količina beljakovin v urinu povzroči, da se urin močno peni. Zelo je povečana pri ledvični okvari zaradi sladkorne bolezni in pri nekaterih drugih boleznih. Zaradi izgube beljakovin se zmanjša vlek tekočine v žile, ki se nabira v rahla tkiva, pojavijo se otekline nog, prstov rok, okoli oči, bolniku se v kratkem času teža zelo poveča. Pri ostalih bolnikih se višek tekočine v telesu kopiči šele pozno, ko so ledvice že zelo okvarjene in se zmanjša količina urina. To povzroči otekline, povišanje krvnega tlaka, obremeni srce in lahko tudi »zalije« pljuča. Ko ledvice opešajo, poleg tega nastopijo tudi druge težave, kot so nezbranost, nespečnost, slabokrvnost, želodčne težave in krvavitve iz razjed v prebavilih in iz nosu, srbež kože, ki ima sivkasto rjav odtenek, in težave s kostmi. V krvi se kopičijo škodljive snovi, ki nastajajo pri presnovi in jih obolele ledvice ne morejo izločiti. Zaradi hudih motenj ravnovesja mineralov in kislin, predvsem povečane količine kalija v telesu, lahko nastanejo smrtno nevarne motnje srčnega utripa in delovanja živčevja.

Kako potrdimo, da gre za kronično ledvično okvaro? Stopnjo ledvične prizadetosti opredelimo glede na to, koliko poraste količina kreatinina v krvi. Kreatinin je snov, ki stalno nastaja v mišicah in je vedno prisoten v krvi, izloča se skozi ledvice. Že več let iz koncentracije kreatinina v krvi po posebni formuli, v kateri upoštevamo starost, spol in telesno težo, izračunavamo »ocenjeno glomerulno filtracijo – OGF«. Ta ocena nam pove, koliko je ohranjeno izločanje kreatinina oziroma kako hudo je delovanje ledvic že okrnjeno. Tudi povečana količina beljakovin v urinu je pomemben kazalec ledvične okvare. Ultrazvočna preiskava sečil je nepogrešljiva za oceno, koliko so že napredovale kronične spremembe in kako so ledvice preskrbljene s krvjo. Obenem tudi ugotovimo, ali gre za oviran odtok urina, in ocenimo sečni mehur, pri moških pa  tudi prostato.

Kako zdravimo kronično ledvično bolezen? Le nekatere ledvične bolezni lahko ozdravimo oziroma  njihovo poslabšanje vsaj zavremo z usmerjenimi zdravili. Tudi za kronično ledvično bolezen veljajo splošna pravila zdravega življenja. Omejimo uživanje soli, sladkorja in nezdrave hrane, smo zmerno telesno aktivni in se čim več gibamo v naravi. Pogosto moramo urediti krvni tlak in krvni sladkor z zdravili. Ob otekanju so potrebna zdravila, ki povečajo količino urina. Prav tako so potrebna zdravila za slabokrvnost in okrepitev kosti. Najhujša stopnja kronične ledvične okvare je trajna (dokončna) ledvična odpoved, pri kateri je potrebno »čistiti kri« s pomočjo umetne ledvice (»krvna« oz. hemodializa) ali pa preko trebušne mrene (»trebušna« oz. peritonealna dializa). Kadar je mogoče, pa je najboljša presaditev ledvice. Pogosto v času zdravljenja uporabimo vse naštete načine zdravljenja, ki nadomestijo uničene ledvice. Tako bolnikom omogočimo dobro kvaliteto življenja. Bolniki, ki so jim ledvice povsem odpovedale, lahko z dializo ali s presajeno ledvico živijo še dolga leta.