Pomen telesne aktivnosti pri bolnikih z rakom

Že Hipokrat je trdil, da je fizična aktivnost eden od dejavnikov, ki prispevajo k boljšemu zdravju. Domneval je, da lahko zelo pripomore pri zdravljenju različnih bolezni. Med fizično aktivnostjo se poveča srčni utrip, prekrvavitev tkiv, oskrba s kisikom in še bi lahko naštevali. Vse to lahko pripomore k boljšemu počutju, krepi organizem in pospešuje njegovo obnovo.

Rak je dolgotrajna bolezen, ki je že sama po sebi zmožna slabiti imunski sistem; bolniku se zmanjša mišična masa in izgublja moč. Stranski učinki zdravljenja lahko ta stanja še poslabšajo in privedejo do izgube psihofizične varnosti. Poleg osnovnih oblik zdravljenja se skuša bolniku pomagati z dopolnilnimi oblikami in ena od njih je fizična aktivnost.

V zadnjem obdobju je bilo opravljenih več raziskav, ki kažejo na to, kako pomembna je fizična aktivnost bolnika med potekom zdravljenja in po njem. Kljub temu da se smernice šele začenjajo oblikovati, obstaja dovolj podatkov o pozitivnih učinkih fizične aktivnosti na učinke zdravljenja. Pravilna vadba predstavlja nizko stopnjo tveganja in lahko vpliva na psihofizično počutje bolnika ter dvig kakovosti življenja.

Fizična moč lahko igra pomembno vlogo pri uspešnosti zdravljenja. Že pri zdravih ljudeh in športnikih velja pravilo, da je moč tista oblika kondicije, ki se jo najhitreje dobi in tudi najhitreje izgubi. Pri bolnikih pa ne glede na njihovo starost igra še večjo vlogo. Rezultati raziskav kažejo, da moremo s primerno fizično aktivnostjo ublažiti posledice stranskih učinkov zdravljenja, preprečiti preveliko izgubo mišične mase in moči, povečati učinkovitost zdravljenja in izboljšati kakovost življenja.

Katera fizična aktivnost je primerna, je odvisno od vsakega posameznika in stopnje bolezni. Priporočljiva je nadzorovana individualna vadba ali vadba v manjših skupinah. Ugotovitve kažejo, da najboljše rezultate prinaša kombinacija vadbe za vzdržljivost, moč in eksplozivnost. Naloga vaditelja je, da na podlagi zdravniških priporočil količino in vrsto vadbe prilagodi vsakemu posamezniku. Priporočeno izvajanje telesne aktivnosti je vsaj trikrat tedensko, vadba pa mora biti za bolnika varna.

Vadba za vzdržljivost je nizkointenzivna. Za to obliko je primerna hoja, nordijska hoja in kolesarjenje na sobnem kolesu. Nizkointenzivna vadba spodbuja srčno-žilni sistem, lahko pospešuje razstrupljanje in obnovo organizma po terapijah.

Vadba za moč je sestavljena iz kratkih, intenzivnejših vaj, pri katerih je potrebno premagovati večjo obremenitev. Izvaja se na 60–80 % maksimalne moči. Primerne so vaje za moč z lastno telesno težo, hoja v kratke vzpone, kolesarjenje na sobnem kolesu s kratkotrajnimi večjimi obremenitvami in nizko frekvenco vrtenja pedalov.

Vadba za eksplozivnost oziroma hitrost vsebuje nekaj sekundne in hitre obremenitve, ki jih posameznik zmore. Primerne vaje so enake kot pri vadbi moči, le da trajajo manj časa in se izvajajo z višjo frekvenco.

Enako pomemben kot sama aktivnost je počitek. Prilagojen mora biti posamezniku. Preprečuje preobremenitev in povečuje učinkovitost vadbe.

Tako vadba za moč kot za eksplozivnost je zelo pomembna za bolnike z rakom. Verjetnost pozitivnega učinka take vadbe je velika, tveganje pa relativno majhno. Botruje povečanju volumna mišičnih vlaken ali celo tvorbo novih ter povečanju občutka telesne moči, varnosti in splošnega boljšega počutja.

Na podlagi razpoložljivih podatkov in raziskav stroka vse bolj poudarja pomen fizične aktivnosti kot dopolnilne oblike zdravljenja. Ključno je, da je pravilno vodena in da se izvaja tudi po koncu zdravljenja, in sicer redno, pametno in zmerno.