Zdravljenje slabokrvnosti pri bolniku z rakom

Anemija ali slabokrvnost pomeni zmanjšano število zdravih rdečih krvničk oziroma znižano količino (koncentracijo) hemoglobina v krvi. Naloga rdečih krvničk je primerna oskrba tkiv (organov) s kisikom glede na trenutne potrebe. Rdeče krvničke prenašajo kisik iz pljuč v celice različnih tkiv. V rdečih krvničkah se nahaja protein hemoglobin, na katerega se v pljučih veže kisik. Normalne vrednosti koncentracije hemoglobina v krvi za večino ljudi so med 120—130 g/L, za ljudi, ki živijo na visoki nadmorski višini, pa se te vrednosti gibljejo med 170—190g/L.

Normalne vrednosti koncentracije hemoglobina v krvi pri moških so nekoliko višje kot pri ženskah. Organ, v katerem nastajajo rdeče krvničke, se imenuje kostni mozeg. Eritropoetin je hormon, ki spodbuja rast in razvoj rdečh krvničk v kostnem mozgu. Ledvice izločajo eritropoetin glede na trenutne potrebe organizma/tkiv po kisiku. Pomembno je, da je tkivo glede na potrebe vedno preskrbljeno z dovoljšno količino kisika. Če tkivo nima na razpolago dovoljšne količine kisika, postane sčasoma manj funkcionalno in začne propadati.

Tvorba rdečih krvničk v kostnem mozgu je odvisna od mnogih dejavnikov, npr. od količine in občutljivosti celic kostnega mozga na hormon eritropoetin, od razpoložljivosti železa in vitaminov (vitamin B12 in folna kislina). Posledica zmanjšane funkcijske sposobnosti kostnega mozga se lahko kaže v neustrezni sposobnosti tvorbe rdečih krvničk, kar posledično vodi v slabokrvnost. S starostjo funkcija tkiv in organov peša. V primeru kroničnih bolezni npr. malignega obolenja pa funkcija organov peša še hitreje zaradi osnovnega obolenja oziroma zaradi sočasnega vzročnega zdravljenja rakastega obolenja (npr. kemoterapije). Zmanjšana funkcija kostnega mozga in ledvic lahko pomembno vpliva na nastanek anemije.

Povečana potreba tkiv po kisiku in nezadosten prenos kisika do organov povzroča klinične simptome in znake anemije. Simptomi in znaki anemije so nespecifični in se najpogosteje kažejo kot:

• zadihanost,
• šumenje v ušesih,
• izguba apetita,
• slabost,
• pospešen utrip srca,
• zmanjšana fizična zmogljivost,
• impotenca in
• nespečnost.

O simptomih govorimo takrat, ko bolnikovih težav ne moremo »izmeriti« – objektivizirati, ampak se pri bolniku zanašamo na občutke, ki jih opisuje.

Kako bo zdravnik zdravil anemijo pri bolniku z rakom, se odloči glede na mehanizem nastanka slabokrvnosti (pomanjkanje mineralov, vitaminov, hormona, krvavitev, toksičen učinek tarčnega zdravljenja, vnetni sistemski odgovor ob rakavi bolezni), glede na cilje zdravljenja osnovne rakaste bolezni, klinično sliko in dodatne pridružene bolezni.

Možnosti zdravljenja je več. V primeru, da bolnik izgublja kri oz. krvavi, ga ponavadi zdravimo z nadomeščanjem krvi oz. transfuzijo. Če po pregledu rezultatov krvne preiskave ugotovimo, da bolniku primanjkuje železa oziroma vitaminov, jih nadomeščamo. Kadar sumimo, da je glavna motnja tvorba oziroma pomanjkljiva odzivnost celic kostnega mozga na hormon eritropoetin, se lahko odločimo za zdravljenje s sintetičnim eritropoetinom. Če opredelimo, da je anemija posledica sistemskega zdravljenja raka (npr. kemoterapije) oziroma je neželeni učinek zdravljenja, presodimo, ali odmerek kemoterapije znižamo, začasno ali za stalno ukinemo. Velikokrat se odločimo, da načrta sistemskega zdravljenja (kemoterapije) ne spreminjamo, temveč neželeni učinek (slabokrvnost) sočasno zdravimo npr. z nadomeščanjem krvnih pripravkov, železom (v obliki tablet, infuzije) oziroma s sintetičnim eritropoetinom (podkožne injekcije), seveda potem ko skrbno pretehtamo dobrobit in potencialno škodo izbranega zdravljenja.